Fotografska zgodba
Mikroplastika v Postojnski jami: nov mesec meritev
V petek, 4. septembra, sem se Raffaeleju Bruschiju, dr. Blažu Kogovšku in dr. Magdaleni Aljančič pridružil pri delu v Postojnski jami. Raffaele v okviru svojega doktorata raziskuje, kako mikroplastika po zraku doseže jame, kako se po njih prenaša in kje se useda. Tokrat je bil čas za menjavo vzorcev in pripravo vzorčevalnikov na nov mesec meritev.
Raffaele in Blaž sta bila v fluorescentno oranžnih kombinezonih videti pripravljena na snemanje nove sezone serije Prison Break, tokrat v Postojnski jami. Kombinezona sta iz čistega bombaža in omejujeta vnos sintetičnih vlaken iz običajnih oblačil. Živa oranžna barva pa pomaga prepoznati morebitna bombažna vlakna, ki bi med delom zašla v vzorec.
Jamski vlak je bil del naše poti, pa tudi eno od vprašanj raziskave. Raffaele se ukvarja z delci, ki jih med običajnim obiskom jame ne opazimo. Zanima ga, ali se njihovo usedanje razlikuje med deli jame z vlakom, množicami obiskovalcev in skoraj brez rednega turističnega obiska.
Nov mesec v steklenih posodah
Blaž je Raffaeleju pomagal zamenjati vodo v vzorčevalnikih in pospraviti zbrane vzorce. Ob stojalih sta razporedila steklene posode in se lotila dela. V svetlobi čelnih svetilk se je dobro videlo, koliko pozornosti zahteva že prelivanje vode iz ene posode v drugo.
Pri delu sta uporabljala nitrilne rokavice brez pudra. Te so iz sintetičnega kavčuka in pomagajo omejiti onesnaženje pri rokovanju z vzorci. Njihova sestava je znana, zato lahko v laboratoriju z infrardečo analizo (µ-FTIR) preverijo, ali se spekter sumljivega delca ujema z materialom rokavic.
Tudi premazi na notranji strani pokrovčkov lahko vsebujejo plastiko in prispevajo delce v vzorec. Aluminijasta folija pomaga vzorce zaščititi pred takšnim onesnaženjem. Delce, za katere pri analizi ugotovijo, da izvirajo iz premaza pokrovčkov, lahko pri vrednotenju okoljskega vzorca izločijo.
Pomembni so tudi kontrolni oziroma slepi vzorci, s katerimi preverjajo, kaj bi se lahko v vzorce vneslo med rokovanjem, prevozom in laboratorijsko obdelavo. Brez takšnih kontrol bi lahko delce iz oblačil, opreme ali samega postopka pomotoma pripisali jamskemu okolju.
Pasivni vzorčevalniki zbirajo delce, ki se iz zraka usedajo v posode, in tako beležijo njihovo odlaganje skozi čas. Zračni tokovi lahko delce prenašajo po jami, gibanje ljudi in vlaka pa lahko že odložene delce znova dvigne v zrak. Tudi pod zemljo torej prah nima nujno miru.
Raffaele s sodelavci preizkuša nov prototip, prilagojen jamskemu okolju. Oblika rovov in prezračevanje se lahko precej spremenita že na kratki razdalji, zato en sam vzorec težko pove zgodbo cele jame. Primerjava več mest pomaga razumeti te razlike. V laboratoriju bo treba nato ugotoviti, kateri zbrani delci so plastični, kakšne oblike so in iz katerih polimerov so sestavljeni.
Tri mesta v isti jami

V Plesni dvorani so vzorčevalniki postavljeni na različnih oddaljenostih od proge. Tu raziskovalce zanima morebitni vpliv jamskega vlaka in gibanja zraka ob njegovem prehodu. Medtem ko sta delala in sem sam fotografiral, so mimo nas vozili rumeno-rdeči vagoni z obiskovalci, posode pa so ostajale na svojih mestih.
V Koncertni dvorani je v ospredju gibanje in zadrževanje večjega števila ljudi. Pisani rov, kjer rednega turističnega prometa skoraj ni, predstavlja primerjavo z manj obiskanim delom jame. Vsi trije predeli so del istega jamskega sistema, a se dogajanje v njih precej razlikuje.
Meritve še potekajo in rezultatov za zdaj ni. Raffaele želi ugotoviti, ali se količina in značilnosti odloženih mikroplastičnih delcev med temi okolji razlikujejo ter koliko je mogoče razlike povezati z obiskom in vlakom. Obenem bo delo pokazalo, kako se prototip obnese v jami. Takšni podatki bi lahko pomagali pri varovanju jam in načrtovanju podobnih meritev drugje.
Delo z obeh strani meje
Za posodami na stojalih je precej skupnega dela. Manuela Bisiacchi, Renzo Crevatin in Elvio Merlach z Univerze v Trstu so pomagali zamisel razviti v delujoč prototip. Pri projektu sodelujejo prof. dr. Lucia Gardossi, prof. dr. Monia Renzi in BioScience Research Center, kjer bodo vzorce analizirali v laboratoriju za prepoznavanje mikroplastike.
Dr. Tanja Pipan in ekipa Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prispevajo raziskovalno znanje, poznavanje jame in pomoč pri izvedbi. Na tokratni poti sta bila z nami dr. Magdalena Aljančič in dr. Blaž Kogovšek. Pomembno podporo pri delu v jami zagotavlja tudi Park Postojnska jama.
O raziskavi je 27. avgusta v Primorskem dnevniku pisala tudi Sanela Čoralič: Po kateri poti mikroplastika prihaja v kraško podzemlje?
Tudi tokrat je večina fotografij nastala brez poziranja, čeprav smo imeli čas in so bili vsi več kot pripravljeni pozirati. Vse pogosteje opažam, da so mi najbolj všeč prav spontani, nepozirani trenutki, ker se mi zdijo bolj pristni. Skrbno postavljanje ljudi v kader lahko hitro začne delovati nekoliko umetno.
Raffaele, veselje je tudi na moji strani. Vedno je prijetno delati z motiviranimi in ustvarjalnimi ljudmi, ki svojo zamisel pripeljejo vse do dela na terenu. Hvala za povabilo in družbo — z veseljem še kdaj.
Postojnska jama, 4. september 2026.