Planinska jama: tehnično delo brez časa za poziranje

Štirje čolni, dva potapljača in nič časa za poziranje.

Delo v Planinski jami se je začelo dva dni prej. V torek, 11. avgusta, sva z Blažem Kogovškom nekaj čolnov odnesla od vhoda do Rudolfovega pristanišča. To je bila priprava na precej daljšo četrtkovo pot do konca Rakovega rokava.

Od vhoda do Skrivnostnega jezera

V četrtek, 13. avgusta, nas je bilo osem. Poklicna potapljača sta bila Sebastjan Gantar in Simon Burja. Pri prenašanju opreme in delu so sodelovali Blaž Kogovšek, Žan Kafol, Franci Gabrovšek, Marko Matičič, Matej Jelovčan in Cyril Mayaud.

Še preden smo prišli do vode, je bilo treba vso opremo spraviti čez podorno kamenje. Vsaka jeklenka z zrakom je tehtala približno 15 kilogramov, poleg njih pa smo nosili še transportne vreče oziroma transportke z orodjem, potapljaško opremo in moj fotografski nahrbtnik. Pot se je večkrat vzpela in spustila čez kupe podornega kamenja, zato noben kos tovora ni bil lahek ali priročen.

Pri Rudolfovem pristanišču smo naložili štiri čolne in se podali čez dolg vodni odsek Rakovega rokava. Nato smo jih morali znova potegniti iz vode, prenesti čez manjši hrib podornega kamenja in jih na drugi strani spet spustiti v vodo. Sledila je še zadnja vožnja do Skrivnostnega jezera.

Ni časa za poziranje

Fotografiranje tega dne je bilo skoraj nasprotje običajne jamske fotografije. Takšni posnetki navadno zahtevajo čas za postavitev luči, izbiro položajev in ponavljanje prizora. Tokrat ni čakal nihče. Vsi smo želeli čim prej priti do delovišča, opraviti delo in časa pod zemljo ne podaljševati zaradi fotografiranja.

Tudi sam sem nosil težko in nerodno opremo. Nekaj minut za fotografije sem si lahko vzel predvsem takrat, ko smo vstopali v čolne ali izstopali iz njih, ko so drugi veslali ali ko je delo že potekalo. Noben posnetek v jami ni bil načrtovan ali poziran; dogajanje sem ujel tako, kot se je odvijalo.

Trideset let pod vodo

Pri Skrivnostnem jezeru je bila glavna naloga odstranitev približno 30 let stare črpalke, ki je bila nameščena za črpanje vode iz vrtine. Potapljača sta na globini približno 30 do 40 metrov pomagala razstaviti in odstraniti črpalko, cevi ter več nameščenih zapisovalnikov podatkov.

Delo se je nadaljevalo tudi na skalnatem robu jezera, kjer je bilo treba dele stare kovinske opreme razrezati in pripraviti za pot iz jame. Fotografije zato sledijo istemu ritmu kot delo: od vode do orodja in spet nazaj, brez prekinitve za ponavljanje prizorov.

Ko je bilo delo končano, je bilo treba vso pot opraviti še v nasprotni smeri: s čolni čez vodne odseke, s čolni in opremo čez podorno kamenje ter nato peš nazaj proti vhodu. Šele zunaj, pri skupinski fotografiji, smo vsi za trenutek obstali.

Nastal ni klasičen, skrbno osvetljen jamski portfelj, temveč zapis tehničnega dne v njegovem dejanskem tempu: veslanje, prenašanje, potapljanje, rezanje in delo v prostoru, kjer je že premik opreme velik del naloge.

Planinska jama, 13. avgust 2026.